Zdenec je meja med Gorenjci in Vrhovci. Do tu smo bili mi, tu so bili Vrhovčani naprej. I onda smo hodili tam na uno vrbo, to se spomnim, ta vrba je tako že stara, sej je čist suha. Smo skakali v vodo, samo to je bilo vse čisto, to je bilo vse takva travica, tak je lepo dišalo tu doli, po neki travi. Zdej ne tak lepo diši, prej je to tak lepo dišalo. Pa žabe so bile, pa šaš je tu dosti tudi rasel, šaša je bilo prej dosti, saj zdaj ga najbrž sploh ni. To je bilo vse gladko, da bi videl mišeka kada bi tekel, tak je bilo lepo, gladko.
Tu smo tudi skakali v vodo, čump. Tu je bila ena velka vrba in tu smo se za to vrbo primili, pol smo skočili. To je že pole smetje naraslo, une vrbe pa ni več. To je bila ena vrba, sam kaj, to je bilo prej čisto, to si lahko bos hodil. Lepo čisto je bilo i to smo skakali pole notri. Tu je bila malo bolj globja voda i to smo čink čink čink v vodo.
Krave so se poznale ko i mi deca, kaj se ne bojo, vsak dan so bile skupaj. Nikdar se niso, da bi se kaj bodle ali kaj takvega, so se razumele. Zmeraj smo se prej tu deca dražila, smo kričali tem na hrvaško stran: Hrvati so tati, kaj jim čemo dati? Dreka na lopati. Od kud čemo vzeti? Doli iz sekreti. Oni pa isto nazaj, oni so meli isto tako eno, pa kaj češ pa delat cel popoldan na paši.
Smo imeli bratranca, ki je v Zagrebu živel in on je hodil skoz k nam na počitnice. Enkrat ga je ena naša krava, take roge je imela, enkrat ga je tak nasadila, na rit in ga nosila tam do pol Kolpe. Sem rekla evo ti, zna da si ti Hrvat, domov! To sem mu rekla že parkrat, če se spomne. Spomne se, spomne. Da je bilo kravi Srna ime i da ga je nosila do pol Kolpe. On je hodil na počitnice kak je začel v šolo hodit, je bil cele počitnice v Gorenjcih. On je tu po dva meseca na leto bil in še zdaj rad pride. On je poznal vse meje, vse je poznal, na pašo je hodil, tud krave je izgubil in vsega je bilo.
(Zapisano po pripovedi Vesne, rojene 1961; Foto: Barbara Turk Niskac)
Comments