»Tu je znala bit zelo lepa trava, po teh vrtačah, suša ni škodila, dol v nižini je zmeraj trava lepo rasla. Ko sem bil še pastirček, sem kar užival. Ob cesti je bilo tako popašeno, uglajeno, lepa zelenica. Tu naprej so cestarji ene jablane posadili in lepa trava je bila tam. Malo je bilo jabolk, pa zeleno, pa so se ovce kar tu zadržale. Jaz sem pa zmeraj rad klobuk nosil. In sem imel očetov velik klobuk. Gre en avto, pa se ustavi, pa gleda. Ovce sem umaknil tam, so se pasle. Pa pravi, čigav sem. Sem rekel, to pa to. Pravi: »Pa imaš jagenjčkov?« Sem rekel: »Mam!« Sem se postavil. Pravi: »Pa bi prodal?« Sem rekel: »Bi!« Pol sem se pa bal, kaj bi oče rekel, če bi jagenjčka prodal, sem mu pa tako ceno povedal, da ni pristal na to ceno. In pol je on šel naprej, jaz sem šel na pašo. Pridem proti noči domov, pa ta človek pri nas čaka. Pravi: »A to je vaš navihanec, ko me je hotel prevarat za jagenjčka malo dražje.« Z očetom se je pa že zmenil za eno jagnje. Je pa prav k nam šel po to jagnje. Jaz pa nisem vedel. Sem si mislil, če ga prodam, bom ja opravičilo imel, da nisem izgubo naredil očetu. Oče se je pa smejal.«
Čeprav gre za izredno razgiban teren z vrtačami, se je nekoč vse košenice pokosilo. Po prvi košnji, ko se je trava spet zarasla, so se tod pasle ovce in čas na paši je postal bolj brezskrben: »Potem pa ni bilo treba pazit, če je šla [živina] na tuje. Vse je bilo, bi se reklo demokratično takrat. Potem so bile pa igre. Vse sorte, smo razgrajali. Samo to je bilo kratko.« Ko so mladi odhajali od doma, pri hiši ni bilo več dovolj rok, da bi obdelali vse površine, gozdna služba pa je spodbujala pogozdovanje, tako da na območju, kjer so bile košenice, danes rastejo smreke: »Oni so vse naredili. Edino jame smo mi kopali. Ampak smo dobili plačano.« Na košenico blizu Marindolskih steljnikov so dečki hodili igrat tudi nogomet: »Ko je lepo, tak teren. Enkrat na nedeljo popoldne gremo z žogo. Začnemo, narihtamo si gole, ti takoj je bil [lastnik parcele] za nami. Pa njegovi sinovi so bili z nami, ampak ne glede na to, bejžmo stran! Ne bote vi tu tlačili trave! On je to čuval. On je to čuval, samo tistikrat ni bilo dosti stelje. Tistikrat je bila trava.«
Ko so otroci pasli in je katera izmed gospodinj nesla delavcem malico, so se dečki postavili ob cesti, da bi dobili kak priboljšek: »Zmeraj je rekla, oh, mali, češ kos potice. Joj, to je bilo za nas ne znaš kaj. Ko smo videli, da gre s košaro, ko je šla k delavcem, s polno košaro, to nismo smeli. To so nam doma prepovedali, da ne smemo takrat nagajat. Ampak, ko so šle nazaj, če jim je ostalo, pa je le košček ponudila. Nikoli nismo pa hteli bit skupaj vsi. Ampak tak: en tu, en tu. [Če bi bili vsi na kupu] si ne bi upala košare snet.«
Jeseni, ko so kosili steljo, je samo Martinova družina postavila po 15, 20 stogov. Stoge s steljo se je tod postavljalo ob cesti, kar je bilo praktično iz dveh razlogov: »Če je sneg zapadel, nisi videl ceste. Si šel, si videl da so stogi in si vedel, da je cesta tu. V drugem primeru pa, stogi so se vozili pozimi [domov] za nastilj. Doma je nismo imeli kam dat. Ker doma je bilo treba imet prostor za mrvo, za krmo. Vsaki mesec ali na 14 dni, ko si porabil, si jo pripeljal domov. Se je pozimi vozila in če je bil debel sneg, nisi rabil s ceste it. Če je bila plužena cesta, si kar zraven se postavil, pa naložil voz, pa jo peljal domov.«
Zapisano po pripovedovanju Martina, rojenega 1948.
Meja med zemljo prebivalcev vasi Preloka in Marindol je potekala prav pri Marindolskih steljnikih. Na fotografijah spodaj so Marindolski steljniki, kot so bili videti leta 1961. Avtor fotografij je Jože Dular. Fotografije hrani Belokranjski muzej Metlika.
Na fotografijah spodaj so Marindolski steljniki, posneti julija, oktobra in februarja 2023-2024. Foto: Barbara Turk Niskač
Comments