Po eni izmed razlag naj bi Bela krajina po belih brezah dobila tudi ime. Lahko bi dejali, da so belokranjski steljniki kot posebna kulturna krajina rezultat prepleta številnih dejavnikov: človeka, pašnih živali, rastlin, ki iščejo primerne habitate za svoj obstoj (v tem primeru predvsem breza in orlova praprot) ter sestave zemlje, ki je v Beli krajini večinoma kisla.
Orlova praprot je precej kontroverzna rastlina, njeni listi so kancirogeni in ostane radioaktivna dve leti. V slovenskem ljudskem izročilu pa je poznana tudi po svojih zdravilnih učinkih in magičnih lastnostih, predvsem v času poletnega solsticija. Za orlovo praprot je veljalo, da povezuje vidni in nevidni svet (Mlakar 2015; Ašič 1992). Po ljudski pripovedki naj bi tisti, ki mu na kresno noč praprotno seme ne da bi vedel pade v čevelj, lahko razumel jezik živali.
Vendar pa orlova praprot nima cvetov ali semen. Razmnožuje se spolno s sporami, ki se pojavljajo na spodnji strani listov s pomočjo vetra in živali, ki jih raznesejo daleč naokoli ter vegetativno s kloniranjem podzemnih stebel (Jelinčić et al. 2022, 784).
Orlova praprot je ena najstarejših rastlin, njeni fosilni ostanki segajo 55 miljonov let v preteklost. Po svetu je pogosto označena za agresivnega kolonizatorja, ki hitro zaraste opuščena zemljišča, spremeni lastnosti prsti sebi v prid (npr. poveča razpoložljivost fosforja in organskega ogljika v tleh) in povzroči izgubo habitatov saj zasenči druge rastlinske vrste in tekmuje za vlago in hranila v tleh (Jelinčić et al 2021, 784). Zato je veliko truda vloženega v iskanje načinov, kako jo izkoreniniti ali vsaj omejiti njeno širjenje.
V Sloveniji orlova praprot ni tako problematična, tudi zaradi spomladanske zmrzali (Čarni et al. 2007, 14). Pomembno vlogo pa je zagotovo odigrala tudi vsakoletna košnja. Nekateri sogovorniki namreč ugotavljajo, da se z opuščanjem košnje steljnikov, praprot širi tudi na vinograde, travnike in njive. Praprot se širi s svojimi več metrov dolgimi podzemnimi stebli, ki pod zemljo tvorijo široko mrežo in poganjajo nove poganjke: »Saj praprot je hotela rasti povsod, ampak če je bilo dvakrat, trikrat pokošeno, potem za njo ni bila to ugodna rast, zemlja ni bila taka. Če steljo pogipsaš z umetnim gnojilom, fejst pogipsaš, ona ne bo rastla. Tam, kjer te njive niso preorane, jih skoraj več ne bo, ker stelja od vsepovsod rine noter. Če bi bilo pa vse okrog pokošeno, takrat pa ni bilo praproti. /../ Tudi tule gor, kjer so bili vinogradi, gor po Semiču, po gori, ni bilo praproti včasih. Se pa tudi širi. Tako da verjetno, če ima mir, potem se rada razraste.«
V kontekstu kmečkega gospodarstva, ki se je primarno ukvarjalo s proizvodnjo prehrane za potrebe lastnega gospodinjstva, je stelja pomešana z iztrebki domačih živali služila za izboljšanje prsti na obdelovalnih površinah, kot je povedala sogovornica:
»Tiste njive so bile bolj obdelane in tam se je gnoj vozil, hlevski gnoj, in to se je izboljševalo. Zemlja bila vsa lepa in črna. Travniki so bili pa tam doli, so bili pa bolj resa, pa bolj zanič trava. Tisto okrog se je pa pokosilo, kjer je bil kamen, tisto ni bilo za njivo, nisi mogel orat. Tako da, s tem ko se je pa vozilo gnoj, te organske odpadke od živali, se je pa izboljševala zemlja.«
Pri proizvodnji gnoja sta bila živina in orlova praprot ključna v procesu razgradnje in recikliranja hranil, kar Barron in Hess poleg reprodukcijskega dela označita za presnovno delo (2020, 165), po besedah sogovornika pa je gnoj z orlovo praprotjo posebno kvaliteten:
»Če imaš ti živino, pa kmetijo, to zaokrožiš lahko ta cikel, cel proces zaključiš. Od pridelka do gnoja, do vsega. /…/ Goveji gnoj je verjetno najboljša varianta za kompost, tudi mikroorganizme imaš take notri, da to zemlja potrebuje. Brez tega ni nič. /…/ Pa recimo takrat, ko se je s steljo nastiljalo, je bil tudi tisti gnoj čisto drugačen kot zdaj, ni bil toliko plevnat. Zdaj to, ko pokosiš, žetveni ostanki imajo dosti ostankov teh plevelov notri. In potem imaš spet sitnosti s tem kompostom, če ni dobro.«
(Foto: Barbara Turk Niskac)
Comments