Na pomlad smo pasli v steljnikih. Izpod naše hiše v Dragovanji vasi je bila pot, smo rekli zgon. Doli blato, včasih je na škornju blato stalo, ker to so krave stacale. To se je šlo s kravami in čez cesto smo šli, kje bi šel danes [glavna cesta Črnomelj-Vinica]. Ampak krave so bile ubogljive. Če si rekel nazaj, nazaj ali pa levo, to so poslušale. V steljnikih smo bili vsi otroci na kupu, pa so nam krave kam vtekle. Enkrat so nam tudi tja proti Butoraju pobegnile. Ali pa mi deca smo se igrali, krava pa v deteljo, pa se je napihnila, ko se je preveč najedla. Enkrat smo šli že iz paše, krava na vrt sosedov, pa se je najedla jabolk. Jo je napelo, pa živinozdravnika klicat.
Joj, enkrat smo imeli eno kravo. Bela je bila, žleht. Zmeraj je vtekla v škodo sosedom. In ko smo šli na pašo, ja sem si namotala lanac okrog roke, ko smo šli proti cerkvi. Druge krave so šle prosto, to sem pa peljala, da ne bo prošla v kako sosedovo njivo. Ona se je ustrašila, zdivjala in mene potegnila za sabo. To se ni odmotalo in me je vlekla gor po poti. Glih tolko, da me ni z nogami po glavi. Kaj sem bila stara, deset let. Ampak, hvala bogu ni bilo nič. Roko sem imela pa še dolgo zatečeno. To se zmislim te krave.
Mene je pa sosedova krava napadla. Ja sem jo tak, naj gre nazaj, brez palice. In ona proti meni, ja se obrnem in bežim, ona mene zagrabi, ja padem, ona klekne, s prvimi nogami kleči, ja sem bila spodaj. Pol pa je prišel njihov sin, ampak ni name stala. Ni name stala, najbrž žival čuti.
Na jesen smo začeli po njivah pasti. Smo tu pasli, pa proti zidanicam, okoli cerkve je bilo vse takrat še pašnik, ker to je zdaj vse zaraščeno. Smo mogli merkat, da ni šla živina na sosedovo njivo, še kaka pesa, pa repa je bila, koruza. Pozno v jesen, po vseh svetih je bila pa lahko skupna paša. Pol smo pa hodili vsepovsod. Ta del nam je bil najlepši, ko se je lahko po vsem paslo. Je bilo že bolj zanimivo. Ko se je ogenj zakuril, koruza se je pekla.
Tu je bil tudi steljnik, eno uro in več smo krave gnali na pašo [nad glavno cesto Dobliče-Stari trg]. Tam doli se skriva še slivica od naših let. Smo pasli, pa slive rabutali. Je tu naprej ena draga in so rekli, da je medved notri, da so nas plašili. Saj ga ni nihče videl, ampak slive je pa šel polamljat, tako da nekje je bil. Tu naprej so bile še košenice včasih, prej se je kosilo, pa so imeli senike tu gori.
(zapisano po pogovoru z Milko in Malko, rojeni 1954 in 1955)
ČB fotografija: Mladinski raziskovalni tabor, Dragatuš, 1988. Foto: Tanja Tomažič. Fotografijo hrani Slovenski etnografski muzej.
Barvne fotografije: Barbara Turk Niskač
Comments