Dedek Bogomir je šel prvič na pašo, ko je imel šest let. Na paši so se igrali različne igre imenovane prašičanje, kobilanje, pikačati, med dvema ognjema. Igra pikačati in prašičanje se je dogajala med fanti in predstavlja igro s pipci (noži). Igra pikačati se je izvajala tako, da so konico pipca položili na različne dele telesa (koleno, dlan, prsti, nos, komolec, glava… ). Pipec se je moral v zraku vrteti in se je moral ob pristanku na tla zapičiti v zemljo.
Pri igri med dvema ognjema niso imeli žoge, takšne žoge kot jo poznamo danes. Narejena je bila iz žaklovine, napolnjene z žagovino. Določene igre so se lahko igrali na cesti, saj skoraj ni bilo prometa. Enkrat tedensko se je z avtom mimo pripeljal sinjevrški učitelj Jože Zabukovšek. Ostali so se vozili s kolesi in vozovi.
Pri dedku so imeli doma živino, in sicer dva vola, štiri prašiče, nekaj krav in preko sto kokoši. Vsako leto so imeli od enega do dva telička, katera so prodali, da so poplačali davščino.
Dedku je ostalo v spominu opravilo vršilo. Vršilo je opravilo z voli, ki so hodili v krogu in teptali po žitu, da se je izločilo zrnje.
Ko je bil dedek mojih let, se spominja, da je reka Kolpa vsako leto zamrznila, zapadlo pa je več metrov snega. Dedek in prijatelji so ponoči sosedu ukradli vprežne sani, na katere se je lahko usedlo dvanajst ljudi. Dogodivščina se ni končala dobro, saj so se zaleteli v Jakovo štalo (sosedov hlev).
V Vinici je poučevala tovarišica Majda Matko, ki je kupovala mleko pri dedku, čeprav ga ni marala.
Vse fotografije: Osebni arhiv Bogomirja Hudaka.
Comments