Zaraščeni steljniki med Hrastom in Učakovci

To nas je šlo po šest, sedem [otrok] na pašo. Približno isto uro. Smo hodili poleti, med šolskim dopustom. Če je bila pa šola, v jutro si šel, al pa sploh nisi šel, je šel kdo od starih, al pa po šoli malo. Smo imeli po tri krave, pa dva vola. Mi smo se igrali, živina pasla. Je bila ura, je živina že sama krenila domov. Ni gledala na uro. Poleti, ko smo bili na paši, je bila temperatura malo večja, živina je sama krenila domov. Iskala je vodo, pa je šla pit. Ob vsej poti so bile luže. Kali mi rečemo. Da je živina pila. Če je dugo padalo, je dež bil, so se ti kali napunili, i živina, ko je bila žedna, je tu pila.

Na paši smo se igrali, tak smo delali lesene [koze] na tri noge. Mi smo to zvali kobilka. Pol smo palice metali, ciljali [kobilko]. Pa breza, breza se zvija, ko je polna vode poleti. Onda smo šli na breze, pa se spuščali dole. Loke smo tudi delali, ko deca.

Sem bil tretji razred, ko sem šel z voli sam iz Hrasta v Učakovce, to je osem, deset kilometrov. Pšenico sem peljal mlet v mlin. Sem mel žlahto [v Učakovcih], pa sem pri njih vole pustu, dali so mi jest, sem prespal, drugi dan šel nazaj, nihče ni vprašal, kje si, ni bilo telefona.

Pot Hrast – Učakovci, po kateri so otroci gnali na pašo in kjer je sogovornik peljal vole.

 

Imeli smo steljnike za kosit nad vasjo, tu je bil pa pašni sistem. Do jeseni smo pasli na pašnikih, jeseni smo pa na njivah pasli, do prvega novembra. Za dan mrtvih si doma dobil domačo kokoš, pečeno, ob eni uri si šel že na pašo. Ker je hitro tema bila. To smo dobili deca, pečeno kokoš za nagrado.

To se je nehalo po letu sedemdeset, je šlo dosti ljudi iz vasi v Nemčijo in nekako ni bilo časa, ni imel kdo hodit na pašo. Mi smo mogli v šolo in pašni sistem je zamrl. Je bila živina privezana bolj doma.

Breze v zaraščenem steljniku.
Odmrle breze na tleh.

Tu so bili vse pašniki. Drevje je bilo, ampak redko. Zdaj pa poglej, kako je to zaraščeno. Zdaj so breze na gosto, prej je bila breza debela, tu pa tam. To je bilo čisto, to se je lepo videlo. Edino tu pa tam je rasla kaka stelja. To je bila glavna pot Hrast – Drežnik, pa tam še ena pot. To je bilo zrihtano, znaš. To si šel komot. Tu smo gnali i hodili, je bilo to vse čisto. Tu si videl Hrast, Perudino, Sečje selo, Drežnik.

Od tod se je nekoč videlo vse okoliške vasi.

Zdaj pred dvemi leti, vse kar je zaraščenega iz posnetka, so vse dali pod gozd. Prej ni bilo  pod gozd. Mi kot vaščani do leta šestdeset skoraj gozda nismo imeli. Nekaj so pogozdili in kak je to zaraščalo, je šlo pod gozd. Prej so bili steljniki, pašniki. Če gledaš, brezovina izumira. Breza dobi svojo starost, pade sama dol. Breza sama pade. Ona svoje da, veter pride, zruši vse. Glej, to brezo, ko jo bršljan napada. Bršljan vso vodo pobere in to gre. Ko je bila pa breza prej, ko se je paslo, lepo je bilo videt.

Bršljan se ovija okoli breze.

To je zdaj za divjad zakon. Hladovina je, nihče je ne dira. V take šikare se skrije, kdo ga bo našel?  Gre spat, tu se napije, pa okopa. Čisto enostavno. Voda, se podrgne ob drevo. Okoli so vse njive, kilometer, dva ravnin. Pol pa grejo na njive, pa škodo delajo.

 

Raj za divje prašiče
Drevesa, ob katera se po kopanju drgnejo divji prašiči.
Pogled iz drežniških njiv proti nekdanjim steljnikom
Pogled iz drežniških njiv proti nekdanjim steljnikom.

 

(zapisano po pripovedovanju sogovornika, rojenega 1959)

Foto: Barbara Turk Niskac

 

Comments

Leave a Reply

Processing comments...

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.