Za živino v hlevu in prašiče smo rabili nastilj. Slame je bilo premalo, zato smo pokosili vso steljo po vseh steljnikih. Moški, pa tudi mama so kosili z navadnimi kosami po bolj ravnih terenih in sproti delali kupčke. Jaz sem po navadi s staro mamo žela med grmovjem s srpom. Včasih sem se tudi porezala in trnje me je opraskalo. Malo so mi rano polili z žganjem in zavili z žepnim robcem. Seveda je bilo malo joka, toda kmalu sem morala delati naprej. Brat je ponavadi nosil steljo z vilami na ravne terene, kjer se je lahko prišlo z vozom.
Dostikrat smo v steljnikih našli gobe. Potem sva se z bratom zapodila v gozd nabirat gobe. Tudi oče je šel včasih z nama, mama pa se je jezila. Steljo smo po navadi vozili čez par dni, ko se je malo osušila. Spomnim se, da smo neko jesen po dveh tednih nakladali steljo na voz. Pod nekaj kupi stelje so bili krasni, zdravi jurčki. Kakšno veselje! Oče je steljo z vilami nakladal na voz, midva z bratom sva gazila na vozu s škornji, da nisva bila preveč opraskana. Doma smo steljo zmetali v “senice” ali nad hlev. Včasih smo steljo v gozdu zložili ob drevesu v stog. Na vrh smo dali smrekove veje, da ni zamakalo. Tam se je stelja sušila. Po zimi, ko je bil doma prostor, smo jo pripeljali domov.
Steljo smo v glavnem rabili za nastilj. Smo jo pa uporabljali tudi pri shranjevanju zelenjave za na pomlad. Na njivi smo skopali plitve jame in jih obložili s steljo. Verjetno je stelja odganjala glodalce (miši, voluharja). V jame smo lepo zložili zelenjavo: repa, pesa, koleraba, korenje. Nato smo vse obložili s steljo in zametali z zemljo. Temu smo rekli repnica ali enostavno jama. Jame smo spomladi odprli in zelenjava je bila čisto sveža. Včasih se je zgodilo, da je vseeno imel kak mišek v jami svojo gostijo. Tudi segnilo je kaj, a še vedno nam je dosti ostalo.
(zapisala Milka, rojena 1954)
Comments