Starejši so si zbrali kolikor toliko udoben prostor na gomili koruze, se pokrili po kolenih z odejico ali kakšno staro coto, ki je ni bilo škoda. Ženske so lupile koruzo, moški pa so odnašali olupljeno klasje nazaj na voz in potem na podstrešje hiše, da je koruza služila še kot dodatna izolacija hiši. Ne spomnim se, da bi kdo v tistih časih imel koruznjak. Otroci pa smo neumorno skakali po perušju, se zakopavali v njega in vreščali od sreče. Starejši so si pripovedovali razne vice in žgečkljive zgodbe, ter se zabavali po svoje. Ob druženju so se rodile tudi nekatere prve ljubezni. Ko je šlo delo proti koncu, je stric prinesel harmoniko in začela se je zabava. Stara mama je prinesla nadevano pečeno kokoš, vsak si je vzel kos mesa, kos domačega kruha, kupico vina in prosto potico. Ko so malo pomalicali, se je zaslišala pesem in so malo zaplesali. Smeha, plesa in harmonike se je slišalo daleč naokoli. Tako se jaz spomnim enega od dogodkov na kmetiji, ko sem bila še majhna punčka. Dogajalo se je v Tribučah okoli leta 1970.
Avtorica zgodbe: Alenka Špelič (Požek), rojena 1966.
Fotografiji sta simbolični in predstavljata lupljenje debelače v Drašičih leta 1965. Fotografiji hrani Slovenski etnografski muzej, avtor je Boris Kuhar.
Comments