V prvi vrsti je živina predstavljala pomemben vir preživetja, pa tudi dodatnega zaslužka, saj so mleko in teličke odkupovale zadruge. S prihodkom od prodaje mleka so razpolagale gospodinje. Voli in konji so bili tudi delovni tovariši in cenjeno premoženje (Smerdel 2007); s prodajo volov se je nekoč dalo kupiti tudi kaj vrednejšega. Poleg bolj očitnih delovnih razmerij volov in konj, ki so se uporabljali za delo na poljih in vinogradih ter za prenašanje in prevažanje tovora in ljudi, pa je delala tudi druga živina, saj je proizvajala dragoceni gnoj in hranila za obdelovalne površine. Tudi med pašo je hranila pogosto revno in plitko prst, kot je povedal eden izmed sogovornikov: ”Tukajle na gmajni so bili ob poti orehi posajeni. Ker je blago šlo iz paše je sralo in je bilo gnojno in so orehi uspevali. Slive. To je bilo nasajeno vsega sadja, po gmajni so hruške bile, te tepke. Neke so še zdej. Ko se je zaraslo, se je zatrlo. Ogromno tega je bilo. Pa murve. Bele i črne. Največ so bile bele murve. To so nekateri, ko so na pašo hodili, vedno po teh murvah plezali. Ona je bila tudi rano zrela.” V hisih v vinogradih pa so ponekod imeli tudi štalo za ovce, ”i te ovce so delale čez zimo gnoj za vinograd. In to so hodili vsaki dan iz vasi gor polagati in napajat te ovce.”
Hkrati so bile živali tudi človekovi družabniki, kar je še zlasti razvidno iz spominov, vezanih na otroštvo in iz starih fotografij. Delovne konje denimo, so otroci pogosto tudi jahali. Paša pa je bila obveznost otrok. Kot je dejala ena izmed sogovornic: ”Navežeš se na živali. In živali na tebe. Ljubezen je obojestranska. Tako so nas navadili, kadar smo bili mali in to ti je v krvi. Enostavno te spremlja celo življenje. /…/ Včasih so se krave česale, konji sploh. Vsak dan je bilo česanje krav. Morale so biti lepo počesane. Ni smelo biti nič od gnoja.”
Comments