Celoten postopek pridelave in obdelave, da pridemo do niti, je dolgotrajen: “Stoti dan v letu se lan seje. V začetku aprila se seje in enkrat v začetku avgusta, koncec julija, se to pobira. Ko dozori, ko so bunkice suhe. Po petdeset ljudi je bilo včasih, tri dana se je pukalo. Po otepanju in čiščenju semena, je treba snope dati na roso, ali pa jih namakati. Vedno je z lanom nekaj za delati.”
Gospa Majda je o lanu napisala tudi naslednjo zgodbo:
Lan, lan, lan. Z njim je dela leto in dan, pravi stari pregovor. Najprej je bilo treba pripraviti drago (njivico). Zorali smo jo z voliči in plugom, nato pobranali z brano, ki sta jo držala in uravnavala orač oziroma branar. Če so bile grude predebele, smo še povaljali z lesenim valjarjem, ki so ga tudi vlekli voli. Tako, njiva je bila pripravljena. Razdelili smo si peharje s semeni in hodili po njivi in sejali. Z grabljami smo seme zagrebli v zemljo. To smo delali stoti dan v letu.
Ko je lan vzklil in nekoliko narastel, smo šli pukat plevel. Lan je zacvetel modro; ko je zapihal vetrič, je bil kot morje v valovanju. Dozorel je v avgustu in takrat se je zbrala ekipa, ki je lan pulila. Gospodinja je ostala doma, ker je pripravila jedi za likof. Populjen lan smo povezali v snopiče – rukoveti. Te smo zložili v stožce z glavicami s semeni pokonci, da so se sušili. Pripeljali smo voz z lojtrami, pogrnjen z rjuho. Lan smo naložili na voz z bunkicami na rjuhi. Če je bil zrel, da so bunkice s semeni lepo ropotale, smo kmalu ločili steblo od semen. Te bunkice smo razbili in seme pospravili v platnene vreče. Sledila je pogostitev, pesem in zabava.
Lanene bilke smo namakali v reki Kolpi. Na voz smo naložili rukoveti in deske. To je bil največji hec. Morali smo biti v kopalkah, ker smo bili v vodi. Moja stara mama ni imela kopalk, ampak srajco. Ko je stopila v vodo, se je napihnila kot balon. Desko smo položili na dno, na njo položili rukoveti eno k drugi in jih pokrili z drugo desko. Nanjo smo naložili kamenje, da je bilo vse potopljeno in da pridelka ne bi odnesla voda. Mi smo se šli kopat, stara mama pa je ostala in preverila, če je z lanom vse v redu. Mimo je prišel sosed in jo ogovoril. Presenečena se je obrnila, takrat ji je spodrsnilo in je padla v vodo. Krilila in čofotala je po vodi, srajca je bila povsod okrog nje. »Anica, nisem znal, da znaš tudi ti plavat,« se ji je smejal sosed. Smejali smo se tudi mi. Ko se je spet postavila na noge, je sosed buljil vanjo z odprtimi usti. Zbral se je in rekel: »Pa si še vedno vredna greha.« Odgovorila mu je: »Ti mrcina stara, ti si kriv, da sem se znašla v vodi, ker si me prestrašil.« Preoblekle smo se v suha oblačila in odšle domov. Volički so bili srečni, ker so vlekli prazen voz.
Zapisala Majda, rojena leta 1956.
Fotografije iz fototeke Slovenskega etnografskega muzeja prikazujejo pridelavo in obdelavo lanu iz začetka 20. stoletja:
Comments