Številni sogovorniki so poudarjali, kako lepa je orlova praprot, ko začne na pomlad poganjati iz tal: »Ko je mlada, praprot je tako lepa, zavita, taka rastlinica.« Jesenske praproti pa so se sogovorniki pogosto spominjali kot grobe, neprijetne rastline: »je pa to taka zoprna, groba rastlina, steblo je precej olesenelo in je ona počakala do jeseni, ko je bila rjava, takrat smo jo začeli pospravljat«. Zaradi strukture stebla suhe praproti so bili spomini na košnjo stelje povezani tudi s poškodbami:
»Enkrat sem se ja napiknila na tisto steljo v nogo, ko sem jo pobirala, pol sem mogla k zdravniku pojt, je vojaški zdravnik bil. Mi sestra pravi, ja, bomo mogli mi to kar na živo rezat. Pravi, inekcije nimam. Onda sem se tam lepo ulegla, sestra me je držala za glavo, tako naslonila, in je zdravnik vzel tisti nožiček, tak je bil malo zafrknjen, saj sem ga vidla. In nič. Malo sem zajamrala, med držanjem cukala in mi je izrezal to ven. Je taka duga stelja bila nutri. Suha stelja, ona friška se ne zapikne, ampak ta suha.«
»Na steljo si se rad fajn piknil, je bil štrcelj, če je bilo visoko, je bilo zelo nevarno. Smo morali škornje nosit, da nas ni piknilo. Ko smo se skrivali, ko je bila naša štala, pa so bili samo tak trami, doli je bila pa stelja, pa smo skakali s tramov dol, kak je bilo to, kak si se napiknil, pa kaj, saj si še povedati nismo upali doma.«
»Moževa mama si je žilo prepikala, da je tak s curkom tekla in so pole pritiskali, da so cunjico našli [in povezali].«
Comments