Lazi med Krvavčjim vrhom in Lokvico

December 22, 2023 — Barbara Turk Niskac

Sogovornika iz Cerovca pri Črešnjevcu in Krvavčjega vrha sta mi pokazala, kje so se nekoč nahajali lazi: »To je bila njiva v gozdu, kjer je bila kaka draga, to je bila lepa, kvalitetna zemlja. Po dragah je bila črna, fina zemlja. Zelnik se je temu reklo. Tam je zelje raslo, čudovite zeljne glave, solata, korenje, čebula, fižol. To je bilo gnojno, tako da je hitro rastlo«.

Tudi drugod v Beli krajini so sogovorniki omenjali zelnike, za laze med Krvavčjim vrhom in Lokvico pa je bilo značilno, da je bila okoli njih posajena gabrova živa meja: »Okoli je bil plot pleten, oziroma gosta gabrova meja. To je bila meja visoka meter, dva, kot je dosegel možakar [ko jo je obrezoval]. In tam, kjer je bil vhod, so bila pletena vrata. To so kar povijali veje počez«.

Živa meja je bila široka, tako da je ščitila vrtnine pred divjimi živalmi: »Divjačina ni mogla priti čez tisto ograjo. Recimo srne pa to. Bome jež je pršu, pa miš«.

Kot mejice so bili okoli lazov skopani tudi jarki, kjer se je zadrževala voda, tako da so imele hkrati tudi krave med pašo dostop do vode.

Okoli laza so bili skopani jarki. Kjer je bila nekoč gabrova živa meja, so zasajene smrekice.

Od nekdanje gabrove žive meje, ki je obdajala laze, so danes ostali le z mahom porasli štori: »Tu so bili pani, skoz ob meji. Ko je bilo posekano, ko jih je drugo preraslo, je bilo konec«.

Poleg rodovitne zemlje, zaščite pred sušo in pozebo, so bili lazi v zavetju pred vetrom, saj so bili obdani z gozdom in steljniki, kjer se je spomladi pasla živina. Bližina pašnih živali je zagotavljala gnoj, h kompostiranju je doprineslo tudi odpadlo listje. Lazi so se orali z volovsko ali konjsko vprego in za razliko od mnogo težjih traktorjev niso zbijali zemlje: »To je bujno zrastlo. Kvalitetna zemlja in kvaliteten pridelek.«

Območje, kjer so se nahajali lazi, se je začelo zaraščati pred 30 – 40 leti. Okoliške steljnike se je tudi pogozdevalo, sadili so »pretežno smreke, nekaj bora, kasneje tudi češnje, bukovje in javorje«.

Ko so bili lazi še v rabi, je bilo območje obljudeno, saj so gospodinje redno hodile okopavat: »Brez motike, pa brez srpa, pa brez košare ni šla nikamor«.

Mimo lazov sta sogovornika v srednješolskih letih hodila na Lokvico, saj je bila to najbližja relacija do avtobusa Metlika-Novo mesto: »Vsepovsod so bile steze. Od vasi do vasi so bile bližnjice. Mi smo hodili tu še na vlak, je bila taka gladka steza. Potem so pa poti zarasle. Ostale so samo glavne poti, ki so bile za traktor, stez več ni.«

Zapisano po pripovedovanju sogovornikov, rojenih 1947 in 1960.