Dogodivščine v kalih

February 5, 2024 — Barbara Turk Niskac

Obnovljen kal pri Goleku.

Kraški svet s svojimi specifikami je sooblikoval tudi izkušnje otroštva. Pred postavitvijo vodovodov so kali denimo predstavljali pomemben vir napajanja za živino. Kali in »luže« pa so bili priročni tudi za poletno osvežitev in igro otrok med pašo, kot je razvidno iz naslednjih pripovedi.

Andreja (rojena 1969) mi je na poti do gmajne pri Malih selih, kamor je kot otrok gnala živino na pašo, pokazala drago, ki se je ob deževju in poletnih nevihtah napolnila na veliko veselje otrok, ki so v vodi čofotali in plavali. Danes je draga zaraščena, saj je neprepustnost tal vzdrževala živina, ko je hodila piti vodo. »In potem, ko več živina ni hodila tolk na pašo, ni bilo več, da bi voda tak stala po nevihti.«

Draga, kjer so se otroci kopali, je danes zaraščena. — Drage, kjer so se otroci kopali, danes ne bi našli.

Tudi Marija, rojena 1953, je povedala, da so se kopali v manjšem kalu, medtem ko se v glavnem kalu niso upali, saj so bile v njem pijavke, pa tudi globlji je bil, otroci pa niso znali plavati. Kal v Pribincih je bil pred nekaj več kot desetimi leti obnovljen.

Obnovljen kal v Pribincih. Zadaj levo, kjer je je zaraščeno, je bila manjša luža, v kateri so se namakali otroci. — Obnovljen kal v Pribincih. Zadaj levo, kjer je zaraščeno, je bila manjša luža, v kateri so se namakali otroci.

Zabavne anekdote se je spominjal tudi Rajko, rojen 1953, ki je povedal zgodbo o kalu, ki se nahaja ob cesti med Belčjim vrhom in Bojanci ter je danes prav tako zarasel: »Tu je bil gori en kal. Tu je pa en sosed, starejši možakar, pa ni rad videl, da smo se mi kopali, ker pol pa živina ni hotla pit, ko je prišla s paše nazaj. On je zadnji šel na pašo, mi smo se že kopali. V tistem blatu. Pa smo imeli tam tiste hlačice, pa majico, pa je tisto vzel in je rekel, zdaj boste pa prišli k meni. Pa cel popoldan nam ni dal oblek, mi pa goli za njim: Dajte nam hlače pa majco! On pa: Kaj bote se še kopali? Ne, ne bomo se več. Kaj, drugi dan je bilo isto. Samo smo si mi skrili obleke, da jih ni on najdel. Pol nas je, zmeraj nas je izgnal iz kala ven. Je rekel: Pa pole krave nečejo pit! Ja, sej je res, mi smo ono premešali, je blo res ko gnojnica.«

Zaraščen kal ob cesti Belčji vrh-Bojanci.

Kali kot vir vode so bili priročni tudi v drugih pogledih. Vesna, rojena 1961, se je spominjala, da so si na paši otroci pekli piščance: »Od doma smo si donesli, pa smo si pole pekli. Gori v gmajni [nad vasjo Vrhovci] smo imali en tak kal, kjer smo prali pole te piščance. I tice smo lovili, šoje. Te so fantje lovili. Polhe so lovili. Tam, ko je kal bil se je opralo notri. To smo vse na paši pekli«.

V kalu v Tribučah, ki je bil zabetoniran, pa so se po pripovedovanju Mihaele, rojene 1963, otroci radi vozili s kolesi. Če je bilo v kalu malo vode, je bila vožnja po »velodromu« še bolj zabavna. Kali so bili tudi prebivališča za žabe, kot nadaljuje Mihaela: »kadar smo imeli cajt, pa če je bil dež, pa nismo šli na pašo, smo pa na kal šli, pa smo žokali one žabe, kot mularija smo se igrali.«

Kal v Tribučah so zabetonirali v petdesetih letih, kasneje pa so se otroci po njem vozili s kolesi.

Prav z žabami in kali pa so povezani tudi senzorični spomini, kot sta se jih spominjali Milka in Malka (rojeni 1954 in 1955): »Včasih so bile žabe. Kaj, to so žabe regljale, zvečer to je bilo ko zbor, iz vsakega kala.« Glede na to, da je bilo v vaseh navadno več kalov, v Dragovanji vasi denimo štirje ali pet, si lahko zamislimo, kako intenzivno je bilo žabje regljanje.