Vsaka hiša je imela nekaj glav živine, paša pa je bila navadno obveznost otrok, kot se spominja sogovornik Jože iz Drašičev, rojen leta 1956: »Deti šteri leta staremu so zaupali to čredo in je šel. Mi smo komaj čakali, da se je krava posrala, joj kaj je bilo mrzlo vjutro v rosi. Da smo si šli gret noge. Ko sem dobu prve gumijaste škornje. To imam tak pred očmi. Kot v nebesih sem bil, po rosi si šel, pa te ni zeblo.«
Steljniki so imeli v kmečkem gospodarstvu veliko vrednost predvsem zaradi košnje orlove praproti za nastilj. Včasih so steljnik tudi dali pokositi komu, ki je steljo potreboval, kar »ni bilo zastonj. Celo plačali so, da so ti pokosili.« Stelja se je navadno kosila okoli vseh svetov. V Drašičih košnja stelje ni potekala zgolj v krogu družine, pogosto so prihajali delati tudi dninarji s hrvaške strani: »Točno se je znalo, koliko je dnevnica. Dnevnica je bila toliko litrov vina.« Sicer pa so se v vse delo od malih nog vključevali tudi otroci: »Vsi pri hiši so morali delati toliko, kolikor so zmogli. Otrok, ko je enkrat vile lahko držal, jih je samo vlekel za igračo. Ko smo imeli pet, šest let, si že nosu kupčke k brezi, da so možakarji zdevali stog. Ampak takrat si imel tudi pravico pri malici onako jest, upravičeno. Isto, ko smo mlatili pšenico. Če si ti slamo gazil pod streho, ko je bilo vroče, si bil pol za mizo in si znal kaj je kruh. I živina je bila pol na čistem, ko smo nastiljali. Zvečer smo mogli mi tudi v štalo it zrihtat, pokidat, pa čisto stelo, smo znali, da je ta stela od tu.«
Najlepši spomini na delo v steljnikih so vezani na druženje in prehrano: »ko smo hodili kosit prej, še na roke. To se je lepo naredil kup. Za malco se je gor vleglo, malcalo. Kaj je blo to lepo. Špeh, krompir, šunko kuhano, to se je največkrat jedlo.« Prehrana pa je bila tesno povezana tudi z živalmi: »Mi, zanimivo, najboljše smo dali živini, praprot smo nastiljali pod njo, za jest so meli vse. Svinjam smo davali koruzo. Mi smo belo moko jedli, kjer je bilo. Tisto, ki je bilo najbolj zdravo, otrobi. Tam je največ vitaminov i vsega, to so pa naši prašiči pojedli.«
Skozi delo se je med ljudmi in živalmi, pa tudi med ljudmi in krajino pletla posebna vez. Jože je steljo za nastilj uporabljal približno do leta 2000. Vendar je tudi potem, ko ni imel več živine, nadaljeval s košnjo steljnikov, da je ohranjal njihov izgled, ali kot je sam dejal »zaradi izgleda, zaradi romantike. Ko sem steljnik pokosil, to je bilo kot park.« Vendar pa vsakodnevne prakse skrbi žal pogosto ostajajo spregledane, ali pa celo prihajajo v navzkrižje z državnimi organi. Nekaj časa je država za košnjo steljnikov dajala tudi subvencije, nato pa so steljnike začeli beležiti pod gozd. Sogovornik, ki ni vedel za to spremembo, je dobil obisk inšpektorja, ki mu je zato, ker je steljnik pokosil, dal kazen. Čeprav je zaradi kazni prenehal s košnjo steljnikov, pa se skrb za krajino tu ni končala; košnjo stelje je zamenjala skrb za mlada drevesa. Kot je dejal Jože: »prej je bilo lepo, zdaj bo pa na drugi način lepo.«
Ob prenehanju košnje orlove praproti oz. stelje se steljnik sicer začne sam zaraščati v gozd, vendar v začetni fazi rast mladih dreves ovirajo robida, divjad, pa tudi orlova praprot. Jože tako skrbi za samonikla drevesa: kadar se zasadijo preveč na gosto, jih presaja, ščiti jih pred divjadjo ter jim omogoča rast: »Včasih smo bili veseli stelje. Zdej imam pa problem, ker mi zaduši podmladek in morem poleti to počistit, da hraste poiščem, ko enkrat ven pridejo. /…/ Pol, ko se enkrat to dvigne, pol se robida zaduši od spodaj. /…/ Čim več more bit [mladih dreves], pol se bo zadušila in stelja in trnje. /…/ Pol, ko dobi sonce, sonce je važno.«
Stelja, ki zraste do dva metra visoko, senči mlada drevesa, odmrla stelja pa je kot zastirka lahko tudi dobrodošla: »posebno v suši, vlago drži. Ko je on [mladi hrast] zunaj, je on rešen. Sam da ga ne povali.«
Tudi divjad poškoduje mlada drevesa, zato jih Jože ščiti na različne načine: z nastavljanjem pralnega praška, s koli, pa tudi s postavljanjem ovir v obliki odmrlih vej: »Tu se je šel drgnit, z rogovi, jelen. Naredi škode, če je nekje na samem, če imaš pa količek, je pa že zaščiteno.«
Vsa drevesa pa niso enako dobrodošla: »Puščam brezo, češnjo, pa hrast. Bor se sam zasadi, bora nisem ja nikdar presajal. Topole in tršlikovino pa obvezno ven.« Lubje tršlikovine ali krhlike so včasih nabirali, saj so jo odkupovale zadruge za izdelovanje barve, vendar velja za invazivno vrsto, ki zamori vse pod seboj. Toda mlade krhlike, ki jim Jože prelomi steblo ter s tem prepreči rast, postanejo dobrodošla zaščita za drugo mlado drevje: »Vidite, ta hrast je zaščiten od njega, ker je tukaj jelenjad, mu smetajo oni in ga ščitijo. In ko pride on enkrat ven, je rešen.«
Ob pogledu na visoka topola, ki se dvigata nad drugimi drevesi, je Jože povedal: »Tam so pa topoli, vidite, to je najbolj agresivno. Topol je agresiven, uniči in brezo in vse drugo. Zdej, če bi šel jih ja zrušit, bi mi škodo naredili. Ja sem jih pa zdej dol obžagal, pa se sušijo. In pol imajo ptice notri zavetje, tega more bit, po tleh moraš drva puščat, da ima narava. Vidite luknje tam po drevesih – in ptiči in vsi si gnezdijo notri. In ta se bo počasi posušil, bo počasi padal, najprej veje. In ne bo nobene škode naredil.«
Na to, da mladih dreves ne bo videl zrasti, pa je Jože odgovoril: »Jaz ne vem, če morebit čez par let, kok bo to nekomu drugemu prav prišlo. Ampak sem ja pa že tudi sekal hraste, ki nisem ja imel z njimi posla. Moraš za naravo gledat. Ne na dnar. Pozabi. Ampak moraš bit s tem zadovoljen. Meni je lepo, ko vidim, da je prišlo drevo ven. Če bi gledal ekonomsko, ja to ne bi delal, ampak mene to veseli.«
Comments