Smo rekli oplazi, kar se je kosilo, ki se ni dalo orat tam, ko je kamen. To so bili oplazi. Čuj, pa onda se je kosilo na roke. Ni bilo kosilnic. Pa se je naredilo vse. Z voljo. To je bilo vse pokošeno, pa zdaj je vse zaraščeno. Dokler smo živali imeli smo redno kosili tudi v [Nerajskih] lugih, dvakrat na leto. Posušilo se je, pa so krave pojele. Kaj niso pojele, smo pa hitili pod noge, za nastilj. Ni bilo dosti krme. Zato, ker se je dosti oralo. Mi smo po dve njive krompirja posadili. Pa po tri njive koruze, pa ječmen, oves. Zakaj svinje so porabile. Smo vedno imeli dve svinje za nas, pa dve za prodat. Tako da to se je porabilo. Pa kokoši. Pa je bilo malo krme, ni se toliko kosilo. Paslo se je tudi. Hodili smo na pašo po gmajnskem, kjer je vaško bilo. Med Knežino pa Belčjim vrhom. Pa gor proti trtju, proti Kremenači, tam tudi. Ja sem bolj z ovcami hodila tu pod Knežino, bratje so s kravami, oni so šli bolj proti Bojancem. Onda ni bilo loze [gozda], tako kot je zdaj. Tam od Knežine, tam je vse zaraščeno, proti Lahinji, ker prej je bilo vse golo. Saj bo i Knežina kmalu se zarastla.
Ko sem prišla v Nerajec, to je bilo 67-tega leta, mi nismo imeli božjega drva. Nismo imeli enega drva. Cernik tam, kjer pravimo mi, kjer so smreke, ono je bilo vse popašeno, nikdar ni naraslo. Ako je smrekica kapnla, tega niso krave, je naprej rasla, a drugače ni bilo enega drva. Pole je mož kupil gori na vrh gore proti Kočevju eno parcelo. In tako, da smo šli s konji iskat drva. A zdaj, zdaj imam pa toliko drva, to je vse zaraščeno. (Zapisano po pripovedovanju Kristine, rojene 1946)
Comments