Sogovornik, rojen leta 1957 se spominja: »Ko sem prišel iz šole, sem pojedel kosilo oziroma včasih, če ni bilo drugega, sem si v skodelico nalil malo vina, ga razredčil z vodo, ter dodal sladkor in nadrobil kruh.« Vsakodnevni tričetrt urni hoji v hrib v šolo in k nedeljski maši v Stari trg, je bila tako dodana še enako zahtevna hoja v hrib na vzhodni strani vasi (Nad vrh), kjer so najpogosteje pasli živino. Živino so pasli tudi na gmajni nad vasjo (Rtiček) in pa v dveh grapah (Jaklevac ter Zbel), ki se zajedata pod Starim trgom. Vaška gmajna je bila »zarasla z nizkim grmičevjem in brinjem. Živino smo lahko pasli samo na teh skupnih vaških zemljiščih.« Pasli so tudi na ograjenih travnikih okoli sodevskega kala, vendar šele po prvi košnji in samo na lastnem travniku. Ob Sodevskem kalu so nekoč imeli tudi štale, kjer so imeli živino »za gnoj delati,« saj so bile v bližini kala tudi parcele, ki so se orale.
V steljnikih, ki so se razpostirali ob cesti Stari trg-Vinica so pasli le občasno. Krave so gnali na pašo vse do t.i. gred, kjer je imela nekoč vsaka hiša iz Sodevcev košček zemlje. Tu so sejali zelje, nato pa ga presadili na domačo njivo. Še naprej, na obronkih »hribov, poraščenih z gozdom, so bile včasih košenice. Košenice, gozdne jase, smo kosili enkrat na leto.« Paslo se tam ni, saj so bile košenice predaleč. Ker je bilo od košenic do doma uro in pol hoda, so vaščani ob košnji pogosto prespali kar v seniku – edinem, ki ga italijanski vojaki niso požgali med drugo svetovno vojno: »Iz vseh koncev so prišli in so prespali na senu. Samo enkrat sem prespal in takrat so me komarji tako opikali, da celo noč nisem spal. Drugače je bilo pa prekrasno. Ker je bilo recimo kakih dvajset ljudi in to je bil užitek zvečer poslušat ob ognju, ko so pripovedovali zgodbe.«
Doma so sicer navadno imeli dve kravi in dva vola, teličke ter po štiri prašiče – dva za prodajo in dva za koline. Do 60-tih so imeli tudi nekaj ovac. Živali so bile »tako rekoč družinski člani. Vsaka žival je imela svoje ime. Jaz se volov nisem nikoli bal. Jokal sem zmeraj za vsakim teličkom, ki smo ga prodali. Tako da, na te domače živali smo se res navezali.« Vez se je tkala tudi skozi skrb za živali: »Ponavadi, ko je teliček zizal kravo, starši pa so kaj drugega delali in so potem tebi prepustili, da si ga držal na verigi. Ko smo imeli še ovce, je enkrat ovca polegla dva mladiča in enega od njih zavrgla. Ni ga hotela hranit. Ni mu pustila. In potem smo ga na dudico hranili s kravjim mlekom. In tisti jagenjček je za nami tekel kot kuža.« Se je pa sogovornik bal tujih volov: »Ko smo spomladi živino peljali napajat dvakrat na dan na Kolpo, me je pa bilo najbolj strah, ko so se srečale s sosedovimi. Mi smo šli recimo dol, oni nazaj in zmeraj je bila kaka žival, ki je bila bolj divja in so se začeli bost, voli. Levo in desno plot, majhen prostor, se nimaš kam umaknit, vmes pa se krave bodejo in me je bilo tako strah. Če je bil kak starejši zraven, je posegel vmes, da je razrešil situacijo. Če smo bili otroci sami, smo pa jokali.«
Comments