Tu smo hodili na pašo, do Stubice in še naprej. To je jama Stubica. Zdaj je zaraščeno. Ko je fajn deževno, je pa voda veni do tu bila. In iz te jame gre voda naprej v Breg. So eno barvo spustili noter. Je cela dvorana notri. Fantje so med pašo lezli notri, so rikverc šli nazaj. Se niso nič vezali. Taki suhi so šli. Debeli niso. Ja nisem šla noter, fantički so šli.
Bilo je eno leto dosti gob, pa smo nabrali gob toliko, da smo kupili šumo, ta del pri Stubici. Koliko sem bil stara, ene 9 let. Mama je meni kruh zamesila doma in zrihtala. Ja sem pekla, oni so pa prinesli gob, dvakrat, trikrat. Ta cajt, ko sem jaz kruh spekla. Gobe smo nabirali, pa narezali in sušili. Ondan se niso frišne prodajale, sušili smo jih. Na deske, pa na krušno peč gore, pa smo sušili. V zadrugo smo jih prodajali. Samo je bilo fajn plačano, veš. Fajn je bilo plačano.
Imeli smo dve krave, pa vola dva, pa teličke. Enkrat so voli sami šli ponoči na pašo na njivo. In so se napasli i ležali čez dan v eni dragi, tam so blizu doma bili. Mi smo se pa plašili, kje so. Vraga jih boš našel. Dva vola, veš koliko je to bilo denarja. Veliko. Brat, on je dostikrat izgubil krave. Saj zato je mama najraje videla, da sem šla ja na pašo. Jaz jih nisem zgubila. Brat je zgubil i pole s tem namenom ni rabil niti hodit na pašo.
Ko sem bila ja stara šestnajst let, sem pitala enega vola, velikega. Smo ga prodali, je ate kupil meni mašino, za šivat, pa motorko je kupil ate in gumar, veš kolko je to blo drago. Pa velik je bil, grozno velik je bil ta vol. A nihče ga ni smel ni pogledat, ko ja. Je imel samo mene rad, ja sem ga čistila, česala, vse, samo mene je mel rad, nikogar drugega. Nihče ga ni smel, nič delat, da bi ga česat šli, ma ni šans. To sem jaz vse. Mama – dobro jest mu je lahko dala, je pa v glavnem mene mel. Od majhnega, doma se je izlegel in pole od majhnega rastel, rastel, rastel. Meni se zdi, da je mel 800kg. Mašina je bila 104 jurje, to se spomnem.
(zapisano po pripovedovanju Marije, rojene 1953; barvne foto: Barbara Turk Niskac)
Comments