To se je pospravljalo potem, ko so bila že vsa ostala kmečka dela v glavnem opravljena. Pozno v jeseni so šli kosit, na roke še prej. In to so bili taki veliki kupi oziroma mi smo rekli od košnje red. To se je tako reklo red, vrsta. In to je bilo precej na debelo. In potem je bilo to treba včasih kaj obrnit, da se je malo bolj osušilo. Jeseni je kratek dan in tudi precej vlage je že tako in tako v zraku in zemlji, tako da se to ni kaj dosti posušilo. Za nastiljanje je bilo potem dobro. Je pa tudi vmes med steljo rastla še druga podrast. To, kar imamo danes za okrasno rastlino, to je vresa. Pa še kakšna takšna trava, ki je živina ni marala.
To smo pospravili pozno v jeseni. Ko smo prišli iz šole ob enih popoldan, je bilo treba hitro it. Še pojesti ni bilo časa. To je en, dva kilometra od domačije, dva, tri kilometre. Dan je bil pa kratek, ob štirih je bil že mrak, tema. In to preden smo pograbili in znosili do voza, do konjske vprege in naložili in prišli domov, je bila že tema. Samo to še ni bilo konec. Čeprav je bila tema, je bilo treba pri luči to vse še zmetati, pa malo še raztresti, narazen dat, da ni prišlo do samovžiga. Ker to je bilo mokro in če bi bilo to na kupu, bi lahko samovžig nastal.
Poleg nastilja za živino, se je stelja uporabljala tudi za shranjevanje ko še ni bilo hladilnikov. Mama je jamo skopala, noter dala repo, rdečo peso, kakšen koren in tisto pol zasula. Po vrhu pa steljo, pa potem še zemljo, pa fejst stolčt, da je potem voda odtekala, da ni noter pronicala, ker je bil kup, gomila je bila. Če je pa kaj zgnilo notri, je pa tista stelja verjetno popila. So rekli, da tudi ni potem toliko gnilo, saj je zgnilo, ampak se je tudi kar nekako obdržalo.
(Zapisano po pripovedi Anice, rojene 1952. foto: Barbara Turk Niskač)
Comments