Jaz sem bila mlajša, jaz nisem bila nič kriva, brat pa. Njega je ate tak špotal zmeraj. Jaz sem pa šla, pa sem brata skrila. Tam je bil en kotec za kokoši, ko je imela kokoš mlade piščance, pa smo jo noter zaprli. Jaz sem njega zaprla tu noter v ta kotec in pokrila z deko. Pole so ga tak iskali. A nisem htela niti mami povedat, nič, kam sem ga skrila. Mene je imel ate zelo rad in sem rekla, ate ne boš Lojzeta tepel, saj mi nismo mogli tak hitro prit, da bi še na pašo šli. Ribice smo prinesli za v štirno. In potem, ko so oni spat prošli, sem ga jaz šla odkrit. Jaz sem bila ene šest let stara, brat je bil devet.
Na Kolpo nismo šli pogosto, je bilo treba na pašo gonit. Zmeraj me je bilo tak strah, so se živali vritkale. Znaš, kaj je vritkale? Tekle, pobegnile. Veš, poleti kake muhe, pa jih je pikalo, pa so šle. To je šlo kot vrag, to so vritkale. Rep gori, pa so šle. Brat, on jih je izgubil dostikrat. Jaz jih nisem izgubila, jaz sem merkala, ker sem se bala, da jih izgubim. Saj zato je mama najraje videla, da sem šla jaz na pašo. Dve kravi, vola dva, pa teličke smo imeli. Joj, enkrat smo dva dana iskali vole. Krave so prišle domov, voli niso. Siva! Siva je bila krava. Pa so pritekle domov, jih je ate pozval, pa v temi so pritekle. Vol je bil pa Lisa, lisast je bil. I pole smo jih tam našli, blizu so bili, kilometer mara, pri štreki, v eni dragi. Ate je šel, Lisa, Lisa kje si ? On v dragi – muuu. To si ne moreš predstavljat. So šli ponoči na pašo na njivo, so se napasli in ležali čez dan. Vraga jih boš našel. Mi smo se plašili, kje so. Dva vola, veš koliko je to bilo denarja.
Zapisano po pripovedi Marije, rojene 1953.
Foto: Barbara Turk Niskač
Otroci iz Pribincev so živino gnali na pašo vse do jame Stubica.
Comments