Krave so bile sicer pridne. Smo tudi na drugi konec hodili na pašo. Čez gozd, ena taka pot je bila. Krave so točno vedele, kam morajo it, da si prišel čez ta gozd na pašnik. In je bila enkrat taka vročina, muhe po kravah. Jst sem tam bila sama. Zraven so pa eni imeli steljnik, so ga kosili, sem njim pomagala steljo zbirat. In krave meni uidejo v gozd. Jst v jok. In reče un stric, ti kar hodil za njimi, ti kar hodi za njimi, one bodo ven prišle. Jst sem jokala, jokala, one krave so šle in točno so prišle ven [iz gozda] i šle domov. Dan je bil še, sonce visoko. Jst sem jokala celo pot. Daleč je bilo, čez gozd, čez celo vas, da sem prišla domov. Kaj je, kaj je? Krave so mi utekle, krave so mi utekle, joj, mene bo ate, kaj bo ate reku. Ja kaj, nič niso rekli. Ne vem, kaj so jih dali pol v štalo, ampak jst sem jokala celo pot. Ker to je bila ena taka obveza, bi rekla, odgovornost si čutu, pač tako so te naučili, da je to tvoja naloga in da to opraviš.
Kravam smo pa včasih tudi sol vzeli, smo doma ukradli, pa mal posipali, pa smo šli po svoje. Sosed je bil, oni so imeli gostilno in njemu se ni dalo krav pazit, je vzel cigarete doma, ukradel in nam je dal cigarete, fantje so bili starejši, so šli po hosti, jaz sem mogla pa krave merkat, ker sem bila najmlajša. Sem rekla, vsak en cigaret je mogu še men dat. Sem bila čist zelena, ko smo domov prišli. Sedem, osem let sem imela. To smo kar vlekli, ko zmešani. Če bi to naši znali, to bi bil obup.«
(Zapisano po pripovedovanju Mihaele, rojene 1963)
Comments