Dol smo se pa zmeraj nogomet igrali. In je prišel lastnik, zmeraj smo bežali. Ker smo to travo gazili, ko smo nogomet igrali. Včasih, ko je bilo poplavljeno pozimi, se je led naredil, pa smo pole se drsali, pa hokej igrali. Sem pršu pole ves moker domu, pa se sušil gor na krušni peči. Sosed si pa ni upal domu, se je pri nas na krušni peči sušil. Se je bal, da bo batine dobu doma. Tak je bilo. Pa tam dol, ko greš v Obrh, tam je bilo zmerej poplavljeno, smo se največ drsali. Včasih se je vdrl led, si prišel moker domov iz šole. Ti starejši od mene so celo turnirje nogometa med vasmi organizirali, mladinci. Med Tančo goro, Dragatušom, Belčjim vrhom. Celo pokalčki so bili. Vse, tako kot je treba.
Gor nad vasjo je bila pa skakalnica. Celo v časopisu je bilo, ko so tekmovali. To so sami vse zrihtali, zaletišče. Nekaj čez 30 metrov je bila dolžina najdaljšega skoka. Ko sem bil majhen, sem šel gledat te skoke. Pa še jaz sem skakal pol, pozneje. Oni odrasli so šli že po svoje, pa so te smuče pole dali drugim. Tako se je to delalo. Smo bili vsi deležni vsega. Samo ni več bilo tekmovanja.
(Zapisano po pripovedi Andreja, rojenega 1971. Foto: Barbara Turk Niskač)
Comments