O brinu

Na sprehodih s sogovorniki smo se srečevali tudi z brinom, ki je prav tako povezan z dejavnostmi ljudi in pašnih živali. Brin je včasih rasel na pusti zemlji, kjer so pasle živali, »po rebri, po košenicah« tudi steljnikih. Z opuščanjem paše in z zaraščanjem, pa je izginjal tudi brin.

Andrej (rojen 1971) je kot otrok s teto nabiral brinove jagode za brinjevec: »To je bilo treba kar hitro obrat. Pa kaj, so bile one ptice, brinjevke smo rekli, kaj so one pobirale te jagode! Kar šlo je. Si moral bit kar hiter, da si nekaj nabral, da je bilo pol za par kotlov.« Ker brina v okolici Obrha skoraj ni bilo več najti, sta s teto odhajala tudi v adlešički konec, ki je bil nasploh znan po obilju brina in kuhanju šnopsa. Tamkajšnim prebivalcem so zato po pripovedovanju sogovornic tudi rekli »brinarji«.

Brin pri Vrhovskih vrtačah.

Sogovornice iz adlešičkega konca so se spominjale, da so v njihovem otroštvu za prvi november kurili kres. Dan prej so pripravili brinje in ga celo noč pazili, da jim ga ne bi ukradli iz sosednje vasi, »ker to se je hodilo krasti, nagajat eni drugim.« Proti jutru so zakurili ogenj, »pol smo šli pa po krave domov in po grane. Kostanj na grani smo pekli, to se je reklo. Ker smo na vrvico nanizali, pol smo deli na kol in smo nad tem ognjem pekli. In to smo pol, so prišli od maše starši i smo jeli vsi skup, smo podelili ta kostanj. To mi je tudi lep spomin.«

Brin na Marindolskih steljnikih.

Brin se uporablja tudi za dimljenje mesnin, ki se ga da v peč za aromo. Andrejin (rojena 1969) zapis iz otroštva lepo zaokroži zgodbo brina in njegovo povezanost z otroci in živalmi »Živeli smo v leseni hiši, s slamo pokrito. Dimili smo meso iz cele vasi. Najboljši dim je bil iz brinja. Starši so mi naročili, da ko pridem iz šole naj grem v gmajno in nasekam nekaj brinja in prinesem domov. Sneg sem komaj gazila. Posekala sem veliko brinje in ga poskusila prinesti domov. Pa ni in ni šlo. Kaj pa sedaj? Brez brinja sem šla domov, med hojo se spomnim rešitve – mi bo pa vol Lisko pomagal. V hlevu sem odvezala Liska, mu nataknila jarmiček in še štrik za privezat brinje sem vzela s seboj. Brinje sem privezala in z Liskom sva se vrnila proti domu. Med tem časom so starši ugotovili, da me ni doma. In tudi hlev je bil prazen. Bila je cela zmešnjava in panika. Po vsej vasi so iskali mene in vola. Pred nočjo pa se prikažem z volom in brinjem. Ni jim bilo jasno, kako bi jaz vola lahko odvezala in zapregla, saj sem bila še premajhna in nikoli nisem naredila tega. Imela sem osem ali deset let. Niso mogli verjeti kako pogumna sem bila.«

Gmajna iz Andrejine zgodbe, brinja danes tu ne najdemo več.

Foto: Barbara Turk Niskač

Comments

Leave a Reply

Processing comments...

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.