Na paši smo se igrali, tak smo delali lesene [koze] na tri noge. Mi smo to zvali kobilka. Pol smo palice metali, ciljali [kobilko]. Pa breza, breza se zvija, ko je polna vode poleti. Onda smo šli na breze, pa se spuščali dole. Loke smo tudi delali, ko deca.
Sem bil tretji razred, ko sem šel z voli sam iz Hrasta v Učakovce, to je osem, deset kilometrov. Pšenico sem peljal mlet v mlin. Sem mel žlahto [v Učakovcih], pa sem pri njih vole pustu, dali so mi jest, sem prespal, drugi dan šel nazaj, nihče ni vprašal, kje si, ni bilo telefona.
Imeli smo steljnike za kosit nad vasjo, tu je bil pa pašni sistem. Do jeseni smo pasli na pašnikih, jeseni smo pa na njivah pasli, do prvega novembra. Za dan mrtvih si doma dobil domačo kokoš, pečeno, ob eni uri si šel že na pašo. Ker je hitro tema bila. To smo dobili deca, pečeno kokoš za nagrado.
To se je nehalo po letu sedemdeset, je šlo dosti ljudi iz vasi v Nemčijo in nekako ni bilo časa, ni imel kdo hodit na pašo. Mi smo mogli v šolo in pašni sistem je zamrl. Je bila živina privezana bolj doma.
Tu so bili vse pašniki. Drevje je bilo, ampak redko. Zdaj pa poglej, kako je to zaraščeno. Zdaj so breze na gosto, prej je bila breza debela, tu pa tam. To je bilo čisto, to se je lepo videlo. Edino tu pa tam je rasla kaka stelja. To je bila glavna pot Hrast – Drežnik, pa tam še ena pot. To je bilo zrihtano, znaš. To si šel komot. Tu smo gnali i hodili, je bilo to vse čisto. Tu si videl Hrast, Perudino, Sečje selo, Drežnik.
Zdaj pred dvemi leti, vse kar je zaraščenega iz posnetka, so vse dali pod gozd. Prej ni bilo pod gozd. Mi kot vaščani do leta šestdeset skoraj gozda nismo imeli. Nekaj so pogozdili in kak je to zaraščalo, je šlo pod gozd. Prej so bili steljniki, pašniki. Če gledaš, brezovina izumira. Breza dobi svojo starost, pade sama dol. Breza sama pade. Ona svoje da, veter pride, zruši vse. Glej, to brezo, ko jo bršljan napada. Bršljan vso vodo pobere in to gre. Ko je bila pa breza prej, ko se je paslo, lepo je bilo videt.
To je zdaj za divjad zakon. Hladovina je, nihče je ne dira. V take šikare se skrije, kdo ga bo našel? Gre spat, tu se napije, pa okopa. Čisto enostavno. Voda, se podrgne ob drevo. Okoli so vse njive, kilometer, dva ravnin. Pol pa grejo na njive, pa škodo delajo.
(zapisano po pripovedovanju sogovornika, rojenega 1959)
Foto: Barbara Turk Niskac
Comments